Izgubljeni teizem

Že od vsega začetka so na svetu živeli samo teisti, to je ljudje, ki so verjeli v enega Boga – skrivnostno bitje, stvarnika in vzdrževalca celotne zemlje in bitij, ki živijo na njej. Beseda »teizem« izhaja iz grščine in pomeni: vera v osebnega Boga stvarnika, ki vpliva na svet od zunaj in znotraj.
Tega Boga je treba odkriti, prepoznati in pozicionirati tako z logičnim kot svetopisemskim umom. Ne glede na to, na katero področje bitja smo pozorni, je nesmiselno in sploh nesprejemljivo zgolj iz logičnega razmišljanja, da bi moralo vse nastati samo od sebe. Sklicevanje na ustvarjalne spremembe z manipulacijo – kloniranje – ni dokaz proti Stvarniku in njegovemu stvarstvu. Če struktura materije ne bi bila ustvarjena od začetka in bi taka ostala, kloniranje ne bi bilo mogoče.

V poznejših časih so postopoma iznašli druge bogove in jih dodali temu enemu bogu. Nastal je cel panteon bogov – v grščini poletteizem. Ta misel je izhajala iz pohlepa duhovščine po bogastvu. Kajti več bogov, več denarja je steklo v cerkvene blagajne.
Na neki točki so obubožani ljudje postali siti izkoriščanja s strani duhovščine. Ker sčasoma skoraj nihče več ni verjel v boga, so ljudje ustvarili novo kulturo življenja, antitezo teizmu – ateizem, ki popolnoma zanika ali zanika obstoj kakršnega koli boga.

Človeška domišljija se tu ne konča. V zadnjem času se je pojavila povsem nova smer vere. Takšen, ki prej ne bi prišel na misel niti največji domišljiji. Sliši se tako absurdno, da misliš, da sledilci "nimajo vsega!" Imenuje se postteizem. V tej verski kulturi je bil Satanov prejšnji načrt izpolnjen.

Kaj je torej ta postteizem?
Konkreten primer daje odgovor: neki župnik pridiga, vodi krste, poroke in pogrebe, poučuje svetopisemske zgodbe v šolah, blagoslavlja itd. In? In ne verjame v nobenega Boga. Nazadnje pojasni, da je ta Bog vsak sam.

Satan, nekdanji Lucifer - veličastni nosilec luči - je rekel isto stvar prvim ljudem: "Toda Bog ve, da se vam bodo v tistem dnevu, ko boste jedli od tega, odprle oči in boste kakor Bog in bo spoznal, kaj je dobro in kaj je zlo!” (Geneza 1:3,5)

Pri nekaterih majhnih otrocih je že mogoče opaziti predrzno arogantnost. Enako v vseh drugih starostnih skupinah, tako na ulici, v zakonu in družini, pa tudi pri kakšnem ustrahovanju v službi itd. Še posebej hudo je v cerkvah ali skupnostih, kjer posameznikovo vero vsiljujejo in vsiljujejo tisti, ki imajo besedo. tja, z nasiljem, celo do smrti.

Šokantno je, kaj je bil neposredni navdih za postteizem. V cerkvenem bogoslužnem koledarju pisec opozarja na temeljne napake, ki ležijo v Svetem pismu in jih je treba odstraniti. Ne napak v prevodu, ampak v pobožnem učenju. Kot primer je naveden čudež v bazenu Bethesda. Premaknil naj ga ne bi angel, temveč tok izvira, ki je občasno brbotal z dna ribnika. Da bi to podkrepil, citira svetopisemski verz: »Vse preizkusite in ohranite, kar je dobro« (1 Timoteju 5,21:XNUMX).

V kontekstu tega besedila piše: Preverite Sveto pismo in če se vam zdi, da je tam nekaj narobe, to preprosto izbrišite. Za oceno zadeve prosi za pomoč znanstvenike. Tak klic je kot atentat na lik Svetega pisma; karakterni atentat na Božjo besedo – Sveto pismo.

V vseh omenjenih skupinah najdemo tako vztrajne kot liberalce. Skratka – velik metež na zemlji! Zaradi te situacije so se pojavile številne velike vojne, preganjanja, lov in mučeništva z ogromno trpljenja, stiske in revščine. Pri vsem tem se božja resnica postopoma vedno bolj izgublja!

Ta velikanski kaos v novejši svetovni zgodovini je tudi pomemben in razveseljiv pokazatelj časov, ki so pred nami. Težko je verjeti, da lahko ta zlobna situacija traja še dolgo. Vrnitev Gospoda Jezusa torej ne more biti daleč! Tako grozno stanje sveta je po eni strani žalostno, a hkrati razveseljivo, saj se slabega in zla v svetu hitro bliža konec.

To žalostno in hkrati veselo sporočilo je povezano s tretjim sporočilom. Sporočilo o življenju in smrti. »V dneh glasu sedmega angela, ko bo zatrobil, bo Božja skrivnost dokončana, kakor je oznanil svojim služabnikom prerokom.« (Razodetje 10,7:XNUMX/grško.)

»Skrivnost, ki je bila skrita vekom in generacijam, zdaj pa je bila razodeta njegovim svetnikom. Bog jim je hotel pokazati, kakšno je bogastvo slave te skrivnosti med narodi, in to je Kristus v vas, upanje slave.« (Kol 1,26.27)

Malo pred zvokom te sedme trobente se končno konča obdobje milosti evangelija! Bog ne bo v nedogled toleriral in prikrival zločinov na zemlji. V svoji veliki ljubezni bo v tem času za vedno zaprl vrata usmiljenja – sicer se trpljenju ne bi nikoli končalo!