V človeški naravi je, da nekoga poiščemo, določimo in na koncu smatramo za odgovornega. V poštev lahko pride: Bog, satan, demoni, ljudje, stari ali mladi, miroljubni ali kriminalni. Možna je lahko tudi žival, naravne sile, celo naključje. Vse in vse omenjene bi lahko v nekem smislu označili za krive.
Kristjani so zelo priljubljeni pri prelaganju vse krivde na Satana. Toda ali je to vedno pravilno? Ali se tu ne skriva bolj prelaganje krivde v smislu: "Nisem jaz - tisti!"
»Jezus je rekel svojim učencem: »Neizogibno je, da se bodo zgodile stvari, zaradi katerih bodo ljudje padli. Toda gorje tistemu, ki je tega kriv!« (Lk 17,1)
To "gorje" je treba jemati resno. Lahko se zgodi, da človek po tehtnem premisleku pride do zaključka, da ni bil kriv satan, ampak človek – jaz sam. Zato je pomembno takšne primere skrbno preiskati in presojati v luči resnice in Svetega pisma.
Predvsem pa je pomembno vedeti, kaj pomeni krivda s svetopisemskega vidika – treba je razjasniti razliko med krivdo in grehom. Že dejstvo, da gre za dve različni besedi, jasno pove, da mora obstajati razlika med tema izrazoma.
Sveto pismo opredeljuje, kaj je greh, v moralnem dekalogu, ki je prvotno obsegal le deset besed. Deset besed, ki jih je Bog napisal (vgraviral) s svojim prstom na kamnito ploščo. Vsaka od teh desetih besed ima zelo globok pomen. Dejstvo, da so vklesani v kamen, pomeni, da ostajajo nespremenljivi v svoji veljavnosti. Sveto pismo neuspeh ali neupoštevanje teh desetih besed imenuje greh. »Vsak, kdor dela greh, dela tudi nezakonitost; in greh je nezakonitost – prestopek zapovedi." (1 Jn 3.4)
Čeprav je pravno vsak prekršek greh, niso vsi grehi enaki. Zato je krivda blag izraz za majhno malenkost, na primer otroka. Ker med umorom in otrokom, ki ukrade čokolado, je gotovo velika razlika.
V grehu ni nič dobrega. Z občutkom krivde ni tako. Namenjen je motiviranju ljudi, da popravijo škodo, ki je bila storjena pomembnemu odnosu.
Vsa krivična dejanja, ne glede na to, ali jih uvrščamo med grehe ali krivde, je treba najprej in predvsem upoštevati. Kot je znano, pa je priznanje osebne krivde ena najresnejših zahtev krivca, tako da ima takoj pri roki: »Ne jaz – tisti drugi!«
Nepriznanje krivde vodi v trajne nemire, obtožbe, spore in podobno. Znanih je nešteto primerov, ki trajajo leta in celo vključujejo cele družine več generacij. Znano je tudi, da je bil razlog za nekdanji spor z leti pozabljen in se ti ljudje še vedno ne najdejo. Razlog za to je strahopetni ponos ob odkritem priznanju krivde.
Takšno vedenje ne le zapira pot na Novo Zemljo, ampak tudi zagreni pot do srečnega sobivanja tukaj in zdaj!
»Zato odložite laž in govorite resnico, vsak s svojim bližnjim, kajti drug drugemu smo udje. Če si jezen, ne greši; Naj sonce ne zaide nad vašo jezo in ne pustite prostora hudiču. Kdor je kradel, naj ne krade več, ampak naj dela in s svojimi rokami ustvarja potrebne dobrine, da bo lahko dajal ubogim. Nobena praznost naj ne prihaja iz vaših ust, ampak govorite, kar je dobro, kar je koristno in kar je potrebno, da bo prineslo milost tistim, ki poslušajo. In ne žalostite Svetega Božjega Duha, s katerim ste zapečateni za dan odrešenja. Naj bo vsa grenkoba in jeza in jeza in vpitje in bogokletje daleč od vas, skupaj z vso zlobo. Bodite pa drug do drugega dobrotljivi in srčni ter si odpuščajte, kakor je tudi Bog v Kristusu vam odpustil.« (Efežanom 4,25-32)
Ta citat omenja stvari, ki jih je treba podrobneje pogledati: omenja biti jezen brez greha. Zato jeza kot taka ni greh – kajti tudi Bog je jezen: »Bog, zavrgel si nas, razkropil, razjezil si se (nad nami): obnovi nas!« (Ps 60,3)
Kako deluje? Eden govori o pravični jezi, kar pomeni: »Glasen, odločen ne! grešiti." Ta pritisk naj ne bi trajal dolgo – samo do sončnega zahoda. Takrat naj bi se spet vrnila medsebojna prijaznost in toplina. To je lahko reči, a vsakdo potrebuje veliko samozavesti, to pa se lahko zgodi lažje, če se odločiš za to iskreno prositi Boga.
Ponosen značaj težko zahteva takšno zahtevo. Zato se je treba ponižnosti učiti in jo pridno izvajati vsak dan. »A prav zato nam Bog daje svojo milost na prav poseben način. V Svetem pismu piše: Bog se upira prevzetnemu, kdor pa se ponižuje, bo prejel njegovo milost." (Jak 4,6)
»Bog se upira prevzetnim, tistim, ki se ponižajo, pa daje milost.« (1 Petrovo 5,5) »Toda ljubi tiste, ki se ponižajo.« (Pregovori 3,34)
Zdaj pa: kdo je kriv? »On (Jezus) je dal svoje življenje za nas, da bi nas osvobodil vsake krivde.« (Titu 2,14:XNUMX) Gospod Jezus je postal podoba, ki jo posnemamo. Če se krivda ne prevali na druge ljudi, se lahko njena dodelitev in vsa povezana dejanja hitro končajo. Božji mir spet napolnjuje skupnost.
Ob pritisku na kazalec lahko opazite nekaj zanimivega: ko na nekoga pokažete s kazalcem, trije prsti hkrati pokažejo vase! Vredno je razmisliti!!!