Na naši zemlji je Bog v začetku ustvaril veličastne gore in zelene doline; v gorah je povzročil, da so bruhali srebrni lesketajoči se potoki; Nižine je okrasil s potoki mogočnih rek. Ustvarjeni mali macesni, katerih triki odmevajo z velike višine nad širno deželo – tudi orel, ki veličastno lebdi v nebo in čigar senca velikih kril pada na cvetočo njivo – je ustvaril tudi račko, ki je s kljunom na kratkem vratu pod vodo, ki jo išče njena hrana – pa tudi žirafa, ki zaradi svojega dolgega vratu uživa v listju visokih dreves. Kamor koli se ozre oko, so čudeži narave, ki jih je Bog ustvaril v veselje ljudi in živali.
Bog bi lahko že na začetku svet napolnil s pravo količino rož, dreves, ljudi in živali. A takrat ne bi bilo vznika, ne odvijanja od majhnih semen skozi vse faze razvoja do zrelosti celotne flore, favne in tudi človeka. Bog je vse uredil tako, da je svet razdelil na dve osnovni skupini: »moško in žensko«. Ti dve skupini obstajata v flori, favni in ljudeh. Z združitvijo teh dveh skupin pride do širjenja in družbene oblike obstoja.
S to ureditvijo je Bog poskrbel tudi za osnovo za oblikovanje človeške družine. S tem se zaključuje čudovita Božja ustvarjalna dejavnost. Človeška družina je postala krona stvarstva – najlepše od vsega, kar je Bog ustvaril.
V čem je posebna lepota družine? Začne se s poročno pojedino, na kateri sta ženin in nevesta presrečna. Še posebej nevesta blesti v svoji okolici s svojo čudovito, bleščeče belo obleko. Potem pridejo na vrsto majhni otroci, ki svoje starše nenehno razveseljujejo s skakanjem, čivkanjem, smehom, božanjem, radovednostjo in razvojem.
Tudi marsikatera mladenka bi rada vse to izkusila, a ji ni bilo uslišano, ker je noben ženin ni prosil za njeno roko. Takšna ženska se toliko bolj veseli nove zemlje, kjer jo čakata lepota in čar lastne družine. Mnogi ljudje, ki so izgubili ljubečega zakonca, živijo z istim hrepenenjem.
Sveto pismo na več mestih govori o lepoti poroke, še posebej o nevesti v belih oblačilih. Gospod Jezus je celo s čudežem podprl uspešen potek poroke, na katero je bil povabljen.
Satan, ki želi uničiti vse, kar je Bog ustvaril, je namenil uničiti tisto, kar je najlepše – človeško družino. Zdi se, da si ljudje iz razbitih, nesrečnih in razpadlih družin ne želijo poroke in družin na novi zemlji. Svoj odpor do poroke na novi zemlji podpirajo s svetopisemskim verzom:
»In Jezus jim je rekel: Sinovi tega sveta se poročajo in možijo; tisti pa, ki se štejejo za vredne, da so deležni tistega sveta in vstajenja od mrtvih, se niti ne poročajo niti možijo; saj ne morejo več umreti, ker so enaki angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja.« (Lk 20,34-36)
Kontekst teh besedil ne govori o zakonu, temveč o problemu umiranja. Če ne bi bilo smrti, bi se ženska v tej zgodbi poročila samo enkrat. Verz 36 ne govori o enakosti angelov z moškimi v zakonu, ampak v ne-smrti.
Od šestih nemških prevodov danega verza samo dva govorita o poroki; štirje od njih, tako kot osnovno grško besedilo, govorijo o "svobodi in puščanju svobode". "Poročiti se" in "svoboden" sta različni besedi. V slovarjih pod ključno besedo »ženske« najdemo naslednje besede: snubiti, loviti, iti na igrišče, snubiti, snubiti, dvoriti itd.
V širšem pomenu besede bi to pomenilo zaročiti se in potem pustiti moškega ali žensko hladnega, ju onesrečiti, se spogledovati, skleniti poskusno poroko, zamenjati partnerja ipd. Do tovrstnega dvorjenja seveda ne bo prišlo na nova zemlja. Namesto tega bo veljalo, kar je Bog namenil ljudem od začetka.
« On pa je odgovoril in rekel: »Ali niste brali, da ju je Stvarnik v začetku ustvaril kot moškega in žensko, rekoč: ‚Zato bo mož zapustil očeta in mater in se oprijel svoje žene, in dva bosta eno meso‘? ... Kar je Bog združil, naj človek ne loči! (Matej 19,4: 6–XNUMX)
Celo tukaj na zemlji zakon nase gleda kot na vseživljenjsko zvezo; na novi zemlji velja za vse večne čase. Potem so ljudje res popolni, pa vendar različni po videzu in značaju, saj Bog ni ustvaril vseh ljudi enakih. To je dobro, saj bi bilo drugače življenje zelo pusto, dolgočasno in monotono – tudi na novi zemlji.
Kako pa naj človek prepozna, kateri življenjski sopotnik mu ustreza, kako naj ga išče in na koncu tudi najde? Bog je edini, ki vidi v globino duše in kot stvarnik najbolje ve, katera dva značaja se dobro ujemata in kje ju najti. V svojem velikem usmiljenju želi Bog – naš ljubeči Oče – prevzeti odgovornost za to težko izbiro partnerja.
Če želite biti srečno poročeni, v tem življenju molite za pravo izbiro svojega bodočega partnerja. Zato mu ni treba slediti ali se pustiti slediti, ampak lahko to pomembno odločitev prepusti Bogu. Tako bo tudi na novi zemlji. Več podrobnosti o novi zemlji je v knjigi Izaija 11,6:9-65,17; 25:XNUMX-XNUMX in drugje v Božji besedi.
Govori se tudi o dojenčkih, majhnih dečkih, celo o mladih živalih na novi zemlji. Eno od teh besedil je nekoliko težje razumljivo. Tu je treba poudariti, da je Izaijeva knjiga deloma napisana v pesniški obliki. V 20. verzu piše: »Čez sto let otrok umre.« Ta poezija naj bi izrazila naslednje: »Otroštvo umre čez sto let« ali jasneje: »Čez sto let bo otrok postal polnoleten. Njegovo otroštvo je minilo za vedno, kot bi umrlo." Tam je tudi zapisano: "in ne star človek, ki ni dopolnil svojih dni". Tudi tu poezija pravi: »Na novi zemlji noben star človek ne bo tako šibak, da ne bi mogel opravljati svojega dela. - Ne bo tako slaboumen, da ne bi mogel zapolniti svojih dni z duhovitimi stvarmi."
Za tiste, ki navajajo citat EG Whitea, (Napisano za Cerkev / Zv. 1 /182 - domneve o življenju na novi zemlji) v kateri izjava nasprotuje družinskemu življenju na novi zemlji, velja to, kar sama pravi: »Dragi bralec, Božjo besedo ti priporočam kot vodilo tvoje vere in delovanja.« (EG str. 69) »Strinjajte se pričevanja ki se ne ujemajo z Božjo Besedo, jih zavrnite (Preizkus 5, str. 722).
»In Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« (1 Mz 1,31) Če na novi zemlji družina ne bi imela svojega pravega mesta, bi to pomenilo, da je prvotna božja stvaritev, ki Bog, ocenjen kot "zelo dobro", na koncu ni bil zelo dober. Pomembno je tudi poudariti, da je Bog od začetka vse ustvaril za večno življenje – tudi lepo in ljubečo družino.